PlanetBIO - Spletna trgovina z ekološko superhrano. Le zakaj bi predelali in obdelali nekaj, kar nam je narava ponudila v tako popolno obliki?

Avtorica: Eva Žontar

 

Skrb za zdravje je v današnjem času vrednota, ki s seboj prinaša tudi bolj skrbno izbiro hrane, ki jo uživamo, in rastočo ponudbo tako imenovane "superhrane" - rastlinskih živil, ki vsebujejo visoke koncentracije zdravju koristnih hranil. Vse lepo in prav, a ljudje vse prevečkrat iščemo hitre rešitve in čudežna zdravila, s katerimi bi bili bolj zdravi, mlajši in postavnejši. Eksotični rastlinski plodovi, semena, trave in druga superživila, uživanje katerih nam je omogočila globalizacija, nam sicer res lahko popestrijo in obogatijo prehrano, a ne smejo biti razlog, da zaradi njih spregledamo vsa superživila, ki se nam ponujajo z domačih vrtov, travnikov in gozdov. Jabolka, hruške, grozdje, fige, kaki, slive, nešplje, žižule, korenje, rdeča pesa, ohrovt, brokoli, buče in koleraba so le nekatera izmed superživil, ki rastejo pri nas (pa tistih, ki rastejo poleti, še niti omenili nismo).

 

V našem zmernem podnebnem pasu sta nam lokalno sadje in zelenjava na voljo skozi večji del leta – če ne sveža, pa posušena, zamrznjena, shranjena v kleti oziroma hladilnici ali kako drugače skladiščena. Prav živila, ki rastejo pred našim nosom, bi morala predstavljati glavnino naše prehrane. Zakaj?

 

Lokalno pridelana sadje in zelenjava sta superhrana. Vsa živila rastlinskega izvora so bogat vir vitaminov, mineralov in drugih hranil, od katerih mnoga delujejo antioksidativno – izničijo delovanje škodljivih prostih radikalov in tako zavirajo prezgodnje staranje, pospešijo obnovo tkiv in delujejo preventivno proti mnogim boleznim. Bližje nas je zraslo živilo, več teh hranil vsebuje, od tega pa običajno vsaka vrsta sadja ali zelenjave še posebej izstopa po vsebnosti določenega hranila. Brokoli je tako cenjen zaradi svojih sulforafanov in indolov s protirakavim delovanjem, borovnice se lahko pohvalijo z visoko vsebnostjo antocianov, fige med sadjem izstopajo po koncentraciji kalcija, paradižnik imamo radi zaradi likopena, zelenolistna zelenjava pa poleg klorofila vsebuje tudi ogromno vitamina C in beta-karotena.

 

Lokalno pridelana sadje in zelenjava vsebujeta več hranil. Med dolgim prevozom in skladiščenjem se del hranil v živilih izgubi. Nekatera hranila so na časovno komponento občutljiva bolj kot druga in vitamin C je nedvomni »zmagovalec«, ko pride do izgube tik po obiranju. Svež grah tako v roku enega tedna po obiranju izgubi do 50 odstotkov vitamina C, pravkar nabrana špinača pa ga v le enem dnevu na sobni temperaturi izgubi med 50 in 90 odstotkov. Bližje nas je zraslo živilo, krajša je pot od njive do krožnika in manj časa mine, preden živilo zaužijemo. Poleg vitamina C vsebujeta sadje in zelenjava, ki sta zrasla blizu nas, več folne kisline in vitaminov B skupine, ki so prav tako občutljivi na čas hranjenja.

 

Lokalno pridelana sadje in zelenjava sta boljšega okusa. Ko je živilo obrano in ločeno od svojega vira hranil (to je lahko drevo, steblo ali prst), se v njem poveča hitrost celičnega dihanja, kar vodi v izgubo vode (v skrajnem primeru nas v trgovini pričakajo uveli in nagrbančeni plodovi) in hranil, s tem pa tudi okusa. Poskusite paradižnik, ki ste ga pravkar nabrali na vrtu in tistega iz trgovine – razlika je očitna. Če si gojenja na lastnem vrtu ne morete privoščiti, je tudi tržnica z lokalnimi pridelki dobra izbira.

 

Lokalno pridelana sadje in zelenjava sta prijazna do okolja. Če izbirate tisto iz ekološke pridelave, še toliko bolj. Odsotnost pesticidov in umetnih gnojil, ki prst na dolgi rok le izčrpavajo, ni dobra le za okolje in organizme v njem, temveč tudi za naše lastno zdravje. Ocenjujejo, da povprečno živilo (sem ne sodita le sadje in zelenjava, temveč še toliko bolj žita, riž, meso, konzervirana hrana in procesirani izdelki) na poti do našega krožnika prepotuje med 2000 in 4000 kilometrov. Če glavnino naše prehrane sestavljajo lokalna rastlinska živila, ki do nas niso prepotovala ogromnih razdalj, prispevamo tudi k zmanjšanim emisijam toplogrednih plinov in porabi fosilnih goriv.

 

Lokalno pridelana sadje in zelenjava podpirata domače pridelovalce. Kot potrošniki imamo moč, da podpremo tisto, kar mislimo, da je prav. Z vsakim nakupom, še posebej pa z nakupom hrane, ki je del naših življenj večkrat na dan, se odločamo, ali bomo podprli masovne tuje pridelovalce z intenzivnimi nasadi monokultur ali domače kmete z manjšimi njivami in sadovnjaki, ki pomembno prispevajo tudi k biotski pestrosti. Pri tem seveda velja, da tudi vsi domači pridelovalci niso enaki – potrudimo se in poiščimo takega s certifikatom o ekološki pridelavi ali nekoga, ki mu zaupamo in hrano prideluje v manjšem obsegu in na naraven način.

 

Lokalne plodove lahko naberemo sami. Mnoga superživila iz naših krajev lahko nabiramo sami v naravi, kjer rastejo samoniklo. Vsi poznamo regrat, borovnice in gozdne jagode, a nabiramo lahko tudi čemaž, koprive, regačico, vodno krešo, navadno smrdljivko, pa plodove skorša, mokovca, rakitovca, jerebike, gloga, drena (t.i. drnulje), češmina, brina (t.i. brinove jagode), črnega bezga, črnega trna (t.i. trnulje), pa seveda robidnice in divje maline. Tu je še kopica zdravilnih zelišč, ki jih sicer ne uporabljamo v prehrani, a lahko ob pravilni uporabi (ki pa zahteva široko in poglobljeno znanje ter izkušnje) pomagajo pri marsikateri tegobi. Pred nabiranjem se o vrstah, ki jih želimo nabrati, seveda poučimo, saj lahko nekatere zamenjave predstavljajo resno nevarnost. Nabiramo spoštljivo in zmerno ter del plodov vedno pustimo na rastlini – teknile bodo tudi divjim živalim, ki bodo pridno raznesla semena.

 

V kuhinjskem mešalniku ali blenderju najprej grobo zmeljemo orehe. Ločeno zmeljemo še suho sadje, nato pa tako zmlete orehe kot zmleto suho sadje zmešamo v posodi ter jih z dodajanjem agavinega sirupa povežemo v kompaktno maso. Z rokami oblikujemo kroglice.