PlanetBIO - Spletna trgovina z ekološko superhrano. Le zakaj bi predelali in obdelali nekaj, kar nam je narava ponudila v tako popolno obliki?

Hruška je širok pojem. Vsem znano sladkost, ki pri nas zori vse od konca junija pa do oktobra (odvisno od sorte), lahko uživamo v obliki številnih sort, od velikih viljamovk, ki se kar stopijo v ustih, pa do drobnih tepk, ki ponavadi končajo v žganih pijačah, a so prav okusne tudi kar same, ko se dovolj zmedijo in postanejo mehke in sladke. 

 

Hruška je eden tistih sadežev, ki pri nas rastejo že od nekdaj, samorasle vrste namreč uspevajo v srednji in vzhodni Evropi, pa tudi v Aziji.  Tudi gojimo jo že dolgo in uporabljamo od pradavnine, o čemer pričajo podobnosti med besedami slovanskih jezikov, ki jo poimenujejo in njeno pojavljanje v vseh jezikih keltskega izvora. Danes na svetu gojimo okoli 3000 sort, ki pripadajo trem različnim vrstam hruške (evropski hruški, kitajski beli hruški in našiju). 

 

Da so plodovi hruške res sladki, dokazuje tudi podatek, da kar 12 % njihove teže predstavljajo naravni sladkorji (pri meloni na primer slabih 9 %, pri limoni 2,5 %, pri jagodah približno 6 %). Enostavni sladkorji v sadju, večinoma gre za glukozo in fruktozo, so kakovosten in hiter vir energije, ki poganja vse celice našega telesa. Po vsebnosti vitaminov in mineralov hruške sicer ne izstopajo med ostalim sadjem, a kljub temu vsebujejo precej kalija, vitamina C in vitamina K. Delujejo diuretično, med drugim zaradi omenjenega kalija, ki iz telesa odvaja odvečni natrij, z njim pa tudi vodo. Hruške so zato čistilen sadež, ki ugodno vpliva na sečila in prebavo, čeprav znajo tudi precej zaropotati po črevesju, še posebej, če jih ne uživamo kot samostojen obrok na tešče. 

 

Bolj kot z vitamini in minerali se lahko hruške pohvalijo z visoko vsebnostjo vlaknin – ena srednje velika hruška pokrije kar 22% naših dnevnih potreb po njih. Vsi vemo, da so vlaknine ključne za optimalno prebavo, saj delujejo kot nekakšna črevesna metla, vlogo pa igrajo tudi pri zmanjšanju tveganja za razvoj sladkorne bolezni in bolezni srca in ožilja. Sodeč po raziskavah vlaknine v črevesju nase vežejo tudi snovi, ki spodbujajo nenormalne delitve celic, te pa lahko vodijo v rakava obolenja. 

 

Nedavna raziskava iz Mehike je pokazala povezavo med uživanjem hrušk in zmanjšanim tveganjem za razvoj rakavih obolenj: omenjeno tveganje se je znižalo pri tistih, ki so na dan zažili vsaj dve porciji hrušk in vsaj štiri porcije zelenjave.  Podobno je na primeru raka požiralnika pokazala raziskava ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje, v kateri je uživanje hrušk znižalo vrednosti markerjev, ki vodijo v razvoj raka na požiralniku. Predvidevajo, da je za protirakavo delovanje zaslužna kombinacija vlaknin in fitohranil v hruškah – med slednja sodijo različni flavonoli, flavanoli, karotenoidi in sadne kisline, od katerih mnogi delujejo kot antioksidanti in zato varujejo še pred mnogimi drugimi kroničnimi boleznimi.

 

Če želimo uživati v sladki hruški, moramo predvsem poskrbeti za to, da se lotimo zares zrele. Zrela hruška je mehka in sočna, pod pritiskom s prsti se rahlo vdre, pecelj in peščišče pa zlahka odstranimo. Ko je hruška zrela, je njena vsebnost sladkorjev na vrhuncu, zato je takrat tudi najbolj okusna in najlažje prebavljiva. Zanimivo je, da hruška v nasprotju z večino ostalnega sadja ni najboljša takrat, ko dozori na drevesu. Najbolje je, da obiramo še nezrele plodove, ki nato na sobni temperaturi dozorijo in se zmehčajo v roku nekaj dni. 

 

Najboljše so seveda domače hruške z dreves, ki rastejo posamično in ne v množičnih nasadih. Takšnih pri nas ni težko najti – skoraj povsod na podeželju lahko v jesenskih dneh naletimo na žalosten prizor: obilje hrušk, ki bodo zgnile pod drevesi. Res, da gre velikokrat za stare sorte z drobnimi plodovi, a so ti prav tako okusni in precej bolj zdravi kot njihove naslednice, ki uvožene že več tednov čakajo na policah trgovin. Gotovo je med nami veliko takih, ki bi presežke domačih hrušk z veseljem delili po simbolični ceni, zato naj nam ne bo nerodno spraševati, iskati in navezovati stikov. 

 

Shranjevanje svežih hrušk za zimske mesece je težavno, saj bi za to potrebovali hladilnico. Namesto nas to naredijo gojitelji hrušk, zato lahko hruške v trgovini kupimo še pozno v zimo (ne pričakujmo pa od njih arome in sladkosti hrušk v sezoni). 

 

Bolj enostavno za domačo uporabo je, če presežek hrušk posušimo: še ne povsem zrele hruške narežemo na približno pol centimetra debele rezine in jih na temperaturi med 45 in 50°C sušimo v dehidratorju dan ali dva. Suhe hruške so okusen prigrizek, pozimi pa jih lahko tudi namočimo in dodajamo smutijem, sadnim solatam, sladkim pomakam in sladicam. 

 

Druga možnost je, da narezane hruške zamrznemo, takšne pa nato uporabljamo v smutijih ali sorbetih. Če je pridelka res veliko in ne vemo, kam z njim, se lotimo kuhanja hruškove marmelade ali pa presežke podarimu komu, ki si domače hrane ne more privoščiti oziroma nam lahko v zameno ponudi presežke svojega pridelka.  

 

Hruškam odstranimo peščišča in peclje ter jih narežemo na koščke. V kuhinjskem loncu jih zmešamo z agavinim sirupom, limoninim sokom in nastrganim ingverjem. Vse skupaj dobro premešamo in segrejemo tik do vretja. Mešanico nato odstavimo z ognja, ohladimo in shranimo v hladilniku do naslednjega dne. 

Naslednji dan mešanico zmeljemo v kuhinjskem mešalniku ali s paličnim mešalnikom. Ponovno jo zavremo in nato vanjo zamešamo jabolčni pektin, ki smo ga prej pomešali s sladkorjem. Kuhamo, dokler se marmelada ne zgosti. Nato jo prelijemo v vroče kozarce in hermetično zapremo.

 

Mehkim tepkam odstranimo peščišča in jih zmeljemo v blenderju ali kuhinjskem mešalniku. Po okusu dodamo limonin sok in rozine, na koncu pa vmešamo še orehova jedrca ali mlete orehe. Sadno kašo ponudimo kot sladico, popoldansko malico ali zajtrk.