Vsi poznamo vanilijin sladkor in ga avtomatično povezujemo z vanilijo – pa imata res kaj skupnega? Bolj malo. Čeprav oba dišita po vaniliji, je vanilijin sladkor v resnici le mešanica sladkorja in v laboratoriju ustvarjene arome vanilije. Prava burbonska vanilija pa je druga zgodba. Narava jo je obdarila s tako edinstveno in božansko aromo, da jo ves svet uporablja v prehrani, negovalnih izdelkih, aromaterapiji, in še kje.
Zgodovina vanilije
Vanilija je edina užitna rastlina iz družine orhidej. Naravno raste na območjih današnje južne Mehike, Centralne Amerike in Karibov, pa vse do skrajno severnih delov Južne Amerike. Prvotni prebivalci Mehike naj bi vanilijo občudovali kot sveto rastlino, njene stroke pa uporabljali v medicini in dišavah. Šele kasneje naj bi jih kot začimbo v prehrani uporabljali Azteki, ki so v svoji tradicionalni pijači “chocolatl” združili okuse kakava in vanilije. Prav to pijačo je azteški vodja v dobri veri ponudil Cortezu, a ga to očitno ni rešilo. Seveda pa je Cortez vanilijo, skupaj s kakavom in še mnogimi drugimi živili, odnesel s seboj v Evropo. Od tu se je s koloniziranjem razširila še v Afriko in Azijo. Čeprav je danes verjetno najbolj znana vanilija z Madagaskarja, pa so jo tam nasadili šele konec 19. stoletja in odkrili, da se rastline lahko uspešno ročno oprašuje – sledilo je okoli 200 ton pridelanih vanilijinih strokov na leto. Zanimivo je, da cvetove vanilije, iz katerih se po oprašitvi razvijejo stroki, oprašuje le posebna vrsta čebele, ki živi le na območju Mehike. To je razlog, da je večina vanilije za prodajo ročno oprašena.
Le ena je prava
V prehrani se uporablja stroke vanilije, ki se razvijejo iz čudoviti rumeno-zelenih cvetov. V vsakem od teh strokov se nahaja na tisoče drobcenih temnih semen, katerim gre zasluga za univerzalno prepoznavno aromo. Skoraj ni junaka, ki mu okus vanilije ne bi bil všeč, žal pa je njegova priljubljenost s seboj prinesla tudi mnoge “ponaredke”. V večini konvencionalnih (tako prehranskih, kot tudi kozmetičnih in aromoterapevtskih) izdelkov se nahajajo umetno sintetizirane arome vanilije, ali pa so vaniliji sumljive kvalitete dodana sredstva proti sprijemanju. Razširjeni so tudi ekstrakti vanilije, ki pa praviloma vedno vsebujejo alkohol. Zato je za pristen okus vanilije najbolje poseči po samih strokih, ali pa po naravni zmleti vaniliji iz biološke pridelave. Razlika v aromi med ponaredki in pravo vanilijo je namreč ogromna. Obstaja več vrst vanilije, glede na to, kje raste. Podobno kot pri vinu (in pravzaprav večini rastlin s plodovi) namreč na okus vplivata podnebje in tla, v katerih je rastlina rasla. Tako ločimo madagaskarsko, mehiško, tahitijsko, francosko, in še kakšno vanilijo.
Pridelava vanilije
Po oprašitvi cvetov se iz vsakega začne razvijati dolg, tanek strok. Po približno devetih mesecih stroke oberejo, ko so še zeleni, in jih čez dan sušijo na soncu, ponoči pa imajo shranjene v lesenih zabojih. Omenjeni proces traja tudi do 6 mesecev, v tem času pa stroki počrnijo, se zmehčajo in razvijejo svojo bogato aromo.
Moč vanilije
Čeprav bi ji zaradi njene vsestranske uporabe lahko kar spregledali morebitno hranilno ne-vrednost, vanilija ne razočara. Vanilijini stroki so namreč dober vir antioksidantov in fitohranil, če pa izberemo 100% naravno vanilijo v prahu, vsebuje ta tudi vlaknine in nekatere vitamine ter minerale.
V aromaterapiji je njena aroma cenjena zaradi pomirjevalnih učinkov in vonja, ki dviga duha.
Uporaba doma
Za marsikoga ima prava, naravna vanilija nekakšen ugleden pridih, a v resnici njena uporaba v vsakdanjem življenju ne bi mogla biti bolj preprosta! Polovico žličke vanilije v prahu lahko vmešate praktično povsod – v sokove, smoothieje, mleko iz oreščkov, v sadno solato, presno ali običajno pecivo, v doma narejeno čokolado, presne piškote, … Vmešate jo lahko tudi v doma pripravljene izdelke za nego kože in telesa, ali v različna eterična in masažna olja, da jim dodate nežno vanilijino noto.
Spodnji recepti nikoli ne zgrešijo in jih imajo radi ljudje vseh starosti, vsem pa je skupno eno – ne vsebujejo zdravju škodljivih sestavin in dišijo po vaniliji!
Smoothie “vanilija”
- 3 dcl mandljevega mleka
- 1 zrela banana
- žlička vanilije v prahu
- žlica presnega agavinega sirupa
Vse sestavine dobro zmešajte v blenderju in postrezite. Za čokoladno različico dodajte še žlico kakava v prahu.
Chocolatl
- 3 dcl kokosove vode ali mleka iz oreščkov
- 2 žlici kakava v prahu
- žlica vanilije v prahu
- žlica agavinega sirupa
- ščep čilija v prahu
- ščep soli
Sestavine temeljito premešamo. Čeprav ne bomo verjetno nikoli vedeli, kaj točno so Azteki zamešali v svojo slavno pijačo, pa lahko vsaj ugibamo, da je izgledala nekako takole (s to razliko, da verjetno ni bila sladka, saj naj Azteki ne bi uporabljali sladil). Pa tudi, če smo popolnoma zgrešili original – okus je še vedno odličen!
Krispi “vanilija”
- 2 skodelici namočene ajde (še bolje nakaljenje)
- 3 žlice presnega agavinega sirupa
- žlica vanilije v prahu
- žlička cimeta
- ščep himalajske soli
Vse sestavine zmešajte v multipraktiku do te mere, da so še vedno ohranjeni koščki ajde. Maso nato razgrnite na nelepljivo podlago in sušite v dehidratorju čez noč. Zjutraj nalomite posušeno maso na manjše koščke (“krispije”) in jih sušite še nekaj ur, da so popolnoma suhi. Če nimate dehidratorja, lahko poskusite s priprto pečico na temperaturi 40 ºC.
Pripravljene krispije lahko uporabite kot samostojen prigrizek, še boljši pa so preliti z mandljevim mlekom in svežim sadjem.
Presni vanilijevi piškotki
- 3 skodelice drobno mletih mandljev
- 1 skodelica kokosove moke (ali kokosovih kosmičev)
- pol skodelice presnega agavinega sirupa
- žlica vanilije v prahu
- 3 žlice stopljenega kokosovega olja
Vse sestavine zmešajte v multipraktiku ali z rokami. Vlažno zmes z žlico oblikujte v kupčke in polagajte na peki papir. Od tu naprej lahko piškotke bodisi sušite v dehiratorju bodisi postavite v hladilnik, da se strdijo.
Eva Žontar, SvetJeLep&PlanetBIO
