Klinčki ali nageljnove žbice

od Primož Kastelic
May 07, 2011

Ko se zunaj shladi in so mestne ulice bele od zapadlega snega, po njih zaveje vsem znani vonj kuhanega vina. V resnici gre aromatičen vonj pripisati dodanim začimbam, med katerimi so glavni klinčki ali nageljnove žbice.

Klinčki so pravzaprav posušeni popki – resda v obliki klinov oziroma »žbic«, z nageljni pa nimajo prav nobene zveze. Zrastejo na dišečem klinčevcu (Syzygium aromaticum), drevesu, ki avtohtono raste le na skupini indonezijskih otokov Maluku, ki so jih evropejci včasih imenovali »otočje začimb« (spice islands). To zimzeleno drevo lahko v višino meri do 14 metrov, njegovo lubje je sive barve, listi pa svetleče zeleni in zelo dišeči. Vijolične popke poberejo še preden so odprejo in jih sušijo, da postanejo rjave barve.

Takšni so kot začimba poznani po celem svetu. V 16. in 17. stoletju so skupaj z muškatnim oreščkom veljali za najbolj dragoceno začimbo na svetu, želja po monopolu nad trgovino z njimi pa je izzvala marsikatero ekspedicijo in vojno. Obsedenost z neverjetno aromatičnostjo klinčkov se je pri evropejcih začela, ko jih je Magellanova ladja pripeljala s svoje poti okoli sveta. Predvsem Nizozemce so tako očarali, da so želeli na otočju Maluku prevzeti nadzor nad pridobivanjem te tako zaželjene začimbe. V ta namen so uničili vsak klinčevec, ki so ga našli izven njihovega ozemlja. Domačini so se seveda uprli in to z dobrim razlogom: po tradiciji so za vsakega novorojenca zasadili eno dišeče drevo, življenje otroka pa je bilo tako tesno povezano z usodo drevesa. Sovraštvo je izzvenelo samo od sebe, ko so se v trgovanje s klinčki vmešale še druge evropejske države in drevo nasadile v Zanzibarju, Tanzaniji, Braziliji, Mavriciusu, na Madagaskarju, skratka povsod, kjer je podnebje ustrezalo njegovi rasti. Klinčki so tako postali širše dostopna začimba, njihove cene so se znižale, uporaba pa razširila.

Tako je tudi Evropa spoznala njihovo raznoliko uporabnost. Kitajci so jih že skorajda od nekdaj uporabljali za zdravljenje slabe prebave, diareje, atletskega stopala in drugih glivičnih okužb, pa tudi za izboljšanje daha. Menda naj bi moral vsakdo žvečiti klinček, preden je stopil pred cesarja, ki ni trpel slabega ustnega zadaha. Sesanje dveh celih klinčkov, ne da bi jih žvečili ali pogoltnili, pa naj bi ubijalo željo po alkoholu.

V ayurvedi klinčki priskočijo na pomoč pri dihalnih in prebavnih težavah, dobri so tudi za pospešitev prekrvavitve in metabolizma. Ker imajo razkuževalne učinke se jih uporablja tudi pri odpravljanju črevesnih zajedalcev.

Eterično olje iz klinčkov se uporablja za nego ustne votline in naj bi blažilo zobobol. Včasih so ga zobozdravniki uporabljali za razkuževanje zobne votline po puljenju zoba in kot anestetik, še danes pa ga najdemo v mnogih zobnih pastah in izdekih za oralno higieno.

Čeprav začimb nekako ne povezujemo s hranilnostjo, so večinoma bogate z antioksidanti in tako je tudi s klinčki. Mnogi znanstveniki jih zato povezujejo s antikarcinogenim delovanjem, ki naj bi ga še okrepila učinkovina eugenol. Eugenol je kemično fenilpropen in je ime dobil po latinskem imenu za dišeči klinčevec, Eugenia aromaticum. Njegova uporaba sega od medicinskih namenov (lokalni antiseptik in anestetik), prehrambene industrije, pa do parfumske industrije in eteričnih olj. V eteričnem olju iz klinčkov je eugenola lahko tudi do 90%!

Vsebujejo tudi nezanemarljive količine mangana, kalcija, kalija, vitamina C in vlaknin.

Nageljnove žbice, klinčki

Če jih uporabljamo v pripravi jedi, je skromnost lepa čednost, saj njihov okus zlahka prevlada nad drugimi (še posebej, če jih pred uporabo zmeljemo ali zdrobimo). V Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu jih radi vtaknejo povsod, od mesnih jedi do zelenjave in kuskusa. V Aziji jih uporabljajo za mariniranje predvsem mesa, v Indiji so obvezna sestavina curryja. Pri nas po njih bolj dišijo sladke jedi, še posebej praznične. Med prazniki mora po hiši pač dišati (tudi) po klinčkih, bodisi iz čaja, kompota, kuhanega vina, piškotov ali mlečnega riža. Najbolje jih je zmleti v možnarju tik pred uporabo, da prej ne izgubijo arome, če z njimi kuhamo pijače, jih seveda lahko uporabimo kar cele. Celi klinčki se obnesejo tudi kot dekoracija, zapičeni v izvirnem vzorcu lahko popestrijo košaro (sicer enakih) pomaranč, jabolk ali drugega sadja.

In čeprav smo jih do zdaj samo hvalili, imajo lahko tudi neugodne učinke, če z njimi res pretiravamo. V prevelikih količinah lahko razdražijo prebavila in negativno delujejo na centralno živčevje.

Praznični kompot

  • 3 jabolka
  • 3 hruške
  • 50 g suhih sliv
  • 50 g suhih marelic
  • 0,5 l vode
  • 70 g rjavega sladkorja ali drugega sladila (agavin sirup, javorjev sirup, yacon ...)
  • 1 žlička cimeta v prahu
  • 1 paličica cimeta
  • 3 zvezdasti janeži
  • 5 klinčkov
  • 1 ekološka limona

Jabolkom in hruškam odstranimo sredico s peškami in jih narežemo na kose. Limono ožamemo, po želji tudi naribamo nekaj njene lupinice. Pristavimo vodo in jo sladkamo z izbranim sladilom, nato tik pred vretjem dodamo vse ostale sestavine, vse skupaj premešamo in na nižjem ognju kuhamo še približno 20 minut. Ponudimo ohlajeno.

Kuhano vino

  • 1/2 litra ekološkega vina
  • 2 skodelici vode
  • 1 skodelica agavinega sirupa oziroma po okusu
  • približno 8 klinčkov
  • ščep cimeta
  • ščep lupine ekološke pomaranče

Vodo zavremo skupaj z začimbami in kuhamo približno 5 minut, nato jo osladimo z agavinim sirupom in dodamo vino. Dobro premešamo in ko zavre odstavimo. Na ta način vino ne bo izgubilo svoje arome, aroma začimb pa bo s kuhanjem prav tako prišla do izraza. Postrežemo še toplo (zgolj) ob posebnih priložnostih.

Eva Žontar, PlanetBIO&SvetJeLep


Starejši članek Novejši članek