Rožmarin

od Primož Kastelic
May 15, 2011

Vonj visokega zimzelenega grma iz družine ustnatic je za marsikoga izmed nas nepogrešljiv spomin na poletja ob morju. Povsem uspešno lahko rožmarin gojimo tudi doma, na vrtu ali pa kar v lončku na okenski polici. Je povsem nezahteven, dobro je le, če mu odstranjujemo odmrle veje, pozimi pa ga (če je posajen v lonček), prestavimo v notranje prostore. Njegov značilen vonj mu dajejo eterična olja, ki jih izločajo žleze na spodnji strani podolgovatih lističev.

V naših krajih je rožmarin poznan in uporabljan že od nekdaj – bolj kot v kuhinji je zavzel svoje mesto v ljudski medicini. Ni je stvari, pri kateri ne bi pomagal – od resnejših zdravstvenih težav, pa vse do takšnih študentske narave. Menda na nekaterih univerzah še poznajo trik, po katerem si študentje med učenjem namočijo vato z eteričnim oljem rožmarina in jo vsake toliko časa poduhajo. Ko se na izpitu znajdejo v zagati, jim na pomoč priskoči košček enako dišeče vate – trdijo, da se jim študijska snov vrne v spomin po tem, ko nekajkrat globoko vdihnejo rožmarinov vonj. Rožmarinov vpliv na spomin potrdi tudi Ofelija v Shakespearovi igri, ko Hamletu pravi: »Vzemi rožmarin, ki bo dal tvojemu spominu novih moči«.

Poleg tega, da krepi spomin in bistri um, ta mediteranska rastlina pomaga še pri celi vrsti zdravstvenih težav. Že Galen in Dioskurid sta rožmarinov prevretek omenjala kot zanesljivo zdravilo pri zlatenici. Stari Grki so rožmarin darovali v templjih v čast bogovom in ga uporabljali kot kadilo, Rimljani pa so verjeli, da prinaša srečo živim in mir mrtvim. Temu primerno so ga mrtvim polagali na grobove, živim pa med liste lovorja na glavah ob porokah in zabavah. Tudi kristjanom se je rožmarinov grm dopadel, ker naj bi pod njim počivala Devica Marija, rožmarinovi modri cvetovi pa jim predstavljajo modrino neba, ki naj bi se ob Jezusovem vstajenju razlila nad Zemljo. Vejica rožmarina, zataknjena nad vrata v času velike noči, je v naših krajih zato prinašala srečo in veselje v hišo – toliko večje, če ga je gospodinja znala uporabiti tudi pri različnih kulinaričnih podvigih.

Srečo in veselje je rožmarin v 15. stoletju prinesel tudi madžarski kraljici Izabeli, ki je trpela za putiko. Recept za »izabelino vodico«, kot se imenuje danes, naj bi ji zaupal skrivnosten puščavnik, ki ga je takrat videla prvič in zadnjič, sama pa je po letu dni jemanja tega zdravila, popolnoma ozdravela. Recept je v mnogih variacijah znan še danes, v osnovi pa gre za v alkohol namočene rožmarinove cvetove in večkratno destilacijo. Padarske bukve nam zaupajo enega najbolj enostavnih receptov: »V dva litra alkohola vsujemo poltretjo pest cvetočih vršičkov rožmarina in pest materine dušice, pol pesti majaronovih lističev in prav toliko listov žajblja. Pustimo stati na soncu pet tednov, vsakdan moramo stekleno posodo pretresti, precedimo v majhne stekleničke in jih dobro zamašimo.« »Zvarek« naj bi pomagal pri bolečinah v trebuhu, menstrualnih krčih, slabokrvnosti, oteklinah, vodenici, neplodnosti, slabovidnosti, umirjal naj bi tudi živce.

Tudi danes smo dokazali in še vedno velja, da je rožmarin odličen v boju proti migreni, jeternih boleznih in pri poživljanju srca in krvnega obtoka. Dokazano deluje kot karminativ – odpravlja vetrove in kot stomahik – spodbuja peristaltiko črevesja. Pospeši tudi odvajanje vode in žolča ter spodbuja izločanje želodčnih prebavnih sokov in krepi apetit.

Priporoča se predvsem čaj iz rožmarinovih listov – pripravi se iz 50 g sesekljanih posušenih listov na liter vode. Nekateri trdijo, da naj bi skodelica po vseh glavnih obrokih pozdravila tudi najhujše bolnike. Potrebno je poudariti, da gre za stare ljudske recepte, ki sicer večinoma niso iz trte izviti, a lastna presoja nikakor ni odveč! Poleg tega (spet) velja zmernost, saj rožmarin v prevelikih odmerkih lahko povzroči vnetje črevesja in ledvic ter močne krče.

Mediteranci, ki so se rožmarina očitno naveličali vohati le ob hišah in poteh, ga uporabljajo tudi za pripravo rožmarinovih vin. Pravijo, da so dobra za prebavo in kot diuretik, vžigala pa naj bi tudi ogenj ljubezni. Malo za šalo, malo zares: v prah zdrobljeni rožmarinovi cvetovi, vtrti v levi vogal rjuhe, naj bi po Coprarskih bukvah v partnerju vzbudili novo ljubezen in zanos ter veselje do opravljanja zakonskih dolžnosti.

Nikar ne pozabimo tudi na uporabo rožmarina v kuhinji. Cenjen je predvsem v italijanski in francoski, mediteranske pa brez njega tako ali tako ni. Pred uporabo posušenega rožmarina v jedeh, ga najprej strimo med prsti, da njegova aroma pride do izraza. Dobro se meša s timijanom, pa tudi s peteršiljem, česnom in žafranom. Kot začimba se odlično poda k paradižniku, mladim bučkam, jajčevcem, stročjemu fižolu, belušem in gobam. Svojevrstna specialiteta je olivno olje, v katerega smo namočili nekaj svežih rožmarinovih vejic, podobno lahko naredimo s kisom. Da ne omenjamo kruha z dodatkom rožmarina ...

Možnosti uporabe rožmarina je torej res ogromno. Je že res, kar pravi ljudski rek: Karkoli se iz rožmarina naredi, je vse žlahtno in dobro.

Olivni namaz z rožmarinom

  • 1,5 skodelice črnih oliv iz olja
  • 1/4 skodelice sveže bazilike
  • 1 žlica posušenega rožmarina
  • 1 strok česna
  • 2 žlici limoninega soka
  • ščep himalajske soli
  • ščep črnega popra

Svežo baziliko sesekljamo, posušeni rožmarin stremo, najbolje v možnarju. Nato vse sestavine zmešamo in sesekljamo v multipraktiku, da dobimo gost namaz. Najbolje je, da ni popolnoma gladek in ohrani še nekaj koščkov oliv, seveda pa je stopnja sesekljanosti stvar okusa. Ponudimo s svežo zelenjavo ali s presnimi krekerji.

Presni rožmarinovi krekerji

foto: Barbarella.si

  • 1 skodelica fino mletih indijskih oreščkov
  • 1,5 skodelice mletih zlatih lanenih semen
  • 1 večja olupljena bučka
  • 3 žlički posušenega rožmarina
  • 1/2 skodelice olivnega olja
  • 1 žlička česna v prahu
  • 2 žlički tamarija (sojina omaka)
  • 1 žlička himalajske soli
  • voda za konsistenco

Vse sestavine v mešalniku sesekljamo v gosto, lepljivo zmes. Razgrnemo jo po pladnju, pri tem si pomagamo s spatulo. Z nožem približno zarežemo in označimo velikost kruhkov. Sušimo v dehidratorju na 47ºC čez noč, nato obrnemo in sušimo še nadaljnih 12 ur oziroma dokler niso kruhki popolnoma suhi.

Eva Žontar, PlanetBIO, SvetJeLep


Starejši članek Novejši članek