Športnikov blog: Extreme Austria Triatlon, ZMAGA!!

od Eva Žontar
July 06, 2016

Nobena voda ni prehitra in premrzla, noben klanec ni prestrm in noben vrh ni previsok – le želja in srce morata biti dovolj velika – ko imaš cilj ti 4km plavanja v mrzli Muri z dvema kilometroma proti toku, 188 km kolesa z 4000 + višinskimi metri klanca in 44 km teka z 2000 + metri klanca ne predstavlja ovire; prav nasprotno, komaj sem čakala da pride 25.6.2016, saj sem vedela, da me čaka čudovita tekma. Čutila sem, da bo šlo vse vredu, zakaj ne vem, vem pa, da sem imela le pozitivne misli.

Ko sem se prijavila na tekmo in bila izžrebana med prijavljenimi (namreč omejeno je na 150 tekmovalcev) sem bila zelo vesela, moji domači pa malo manj, saj se jim je zdelo, da je to preveč mučenja za telo. Celo sezono – od januarja 2016 sem trenirala z vizijo cilja na Dachsteinu. Misel o premagovanju klancev me je prav navdihovala. V treningih sem uživala še bolj kot prejšnja leta, saj se TT kolesa nisem dotikala, grizla sem klance in tekla po gozdu. Rada imam gibanje, gibanje v stiku z naravo pa še toliko bolj.

V Graz, kjer je štart smo prišli dan prej, saj je bil brifing obvezen. Na kupu 150 »norcev« in suporterjev. Ni bilo čutiti napetosti kot pri navadnih Ironman tekmah, zdi se mi, da so bili vsi s primarnim ciljem končati. Zvečer sem si hotela skuhati sladek krompir, ki ga običajno jem, a v hotelu nismo imeli kuhinje; tako sem jedla kruh z orehi in lososom. Spala sem bolj malo, ali nič, saj je bilo tako vroče, da ni bilo moč zaspati. Še dobro, da sem si zalogo spanca naredila že prejšnje dni. Če bi me v sredo kdo vprašal, kako bo na tekmi, bi rekla, da grozno, saj sem od ponedeljka spala po 9-10h/noč. Ne vem kaj mi je bilo, zelo malo sem trenirala, a bila se utrujena, kar crknjena. Ampak očitno je to del plana, telo si je odpočilo od napornih treningov in se pripravilo na dan D.

Štart je bil v Grazu, ob 4.30 zjutraj, kar pomeni, da niti jaz niti spremljevalna ekipa nismo spali, pa še tako vroče je bilo, da smo zjutraj ugotovili, da smo se ponoči že vsi tuširali. Zajtrk (bolj nočni prigrizek ;)): Ensure šejk, kruh in med...enostavno brez kompliciranja.

Plavanja me je bilo še najbolj strah, saj je bil tok zaradi visokega vodostaja vode zelo močan. Slišala sem izjavo enega od spremljevalcev hrvaškega tekmovalca: »pa ovi neče stiči do sutra« - pa smo  - še istega jutra, čeprav se mi je zdelo, da se nikamor ne  premaknem in mraza kljub vodi, ki je imela le 14 stopinj nisem čutila. Na koncu sem prišla iz vode v eni uri, kar me je kar malo presentilo, sem bila hitrejša od svojih pričakovanj.

Potem sem se preoblekla v kolesarsko opremo, saj teh nekaj minut več v menjalnem prostoru premaga žulje na riti, ki bi jih imela po 8h kolesa. Ko sem se podala na kolo se je šele danilo in v glavi sem si rekla, da grem sedaj na malo daljši izlet. Čeprav ogleda proge nisem opravila, sem na profilu trase videla, da bo prvi klanec na prelaz Gaberl zelo dolg. Ampak noge so bile še sveže in ni bilo težav. Po navodilih mojega svetovalca in največjega strokovnjaka za pripravo in kolesarstvo nasploh (S.R.), ki se mu zahvaljujem za vso pomoč pri fizični pripravi in nasvetih glede tekme, sem prve dve uri na kolesu vzela zelo na »easy«.

Na kolesu sem jedla le sendviče, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj težav s prebavo ni bilo. Pila sem vodo in aminokisline. Na tekmi takega formata ima tekmovalec lahko spremljevalno ekipo, kar je v neverjetno pomoč. Kot bi bil na neke vrste DOS-u. Ekipa te lahko počaka ob cesti, ti da hrano in pijačo, te spodbuja, obleče ... le pravil se morajo držati (torej pravilno parkiran avto ipd.). Ko sem hotela določeno pijačo sem jim le povedala kaj bi imela in na naslednji postaji me je čakala željena pijača; kako krasno, kot v gostilni. Organizator ne priskrbi prav nič ... vse si moraš organizirati sam. Moja ekipa je delovala odlično, vedno sem imela vse kar sem potrebovala, bili so na pravih točkah ob pravem času. Brez ekipe ne bi tako odpeljala, hvala mami, očetu, Gregi iz PlanetBIO in Neži Mravlje.

Kolo je bilo res zahtevno, štirje dolgi klanci, dva od teh tako dolga, da jim kar ni in ni bilo konca. Zadnji, da se tekma lahko imenuje extreme je bil Solkl Pass. Ta prelaz je zadnjih 5-7 km tako strm, da so nekateri tekmovalci kar stopili dol iz kolesa in ga rinili peš navzgor. Jaz se nisem hotela ustaviti, grizla sem in grizla in izplačalo se je – na vrhu te pričakajo navijači s harmoniko. Neverjetno vzdušje, kar pozabiš, da si že 7 ur na kolesu. Tako dolgo sploh še nikoli nisem bila na kolesu.

Potem pa še gran finale, 44 km teka - malo gor, potem malo dol, potem po ravnem, kjer sem prehitela vsaj 5-6 fantov, ki jih je zdelala vročina, saj je bilo okoli 35 stopinj. Veselica pa se seveda  začne na 27 kilometru, ko si noge že dobro utrudil. Od tam mora vsak tekmovalec teči z nekom iz svoje ekipe. Organizatorji preverijo, če ima vsak s seboj vsaj liter tekočine, hrano, folijo za prvo pomoč in telefon. To je zelo pomembno, saj se teče do višine 1900 m.n.v. in nekateri tekmovalci pridejo na to točko šele okoli 20h ure zvečer. Zadnjih 5 kilometrov je ekstremno strmih, vertikalno gor – teči ne moreš – grizeš v hrib, ampak to mi ustreza.

Tudi na teku je ekipa tista, ki skrbi za hrano in pijačo. Z avtom so lahko prišli na točke, kjer smo tekli po vaseh, saj v gozd avto ni mogel. Na teku sem jedla gele in solne tablete, pila pa vodo ... tudi tu me ni zašraufalo.

Jaz sem imela najboljšo ekipo, z menoj sta tekla oba, Grega in Neža. Neža je tekla z menoj od začetka ... pa sploh nisva govorili o tem pred štartom, kar zgodilo se je; brez nje ne bi bila tako hitra, bila je kot angel, ki pride tiho in te vodi. Čeprav sem bila že kar utrujena mi ni bilo težko, na subtilen način sta me znala motivirati, da sem vztrajala. Včasih se mi je zazdelo, da že megleno vidim in ko mi je tempo padel, je Neža rekla: »mislim, da je čas za coca – colo«. Bil je – vendar smo bili naenkrat v cilju – občutki, ki jih ne znam opisati, to preprosto moraš doživeti ... jaz jih še podoživljam. :)


Srečna sem, da mi je uspelo, hvaležna, da sem imela ekipo, ki me je podpirala, upam, da komu pokažem, da je vse mogoče, če srce vidi cilj.

Na taki tekmi ne zmagaš, na taki tekmi smo vsi zmagovalci, tudi tisti, ki cilja ne vidijo. Veliko pomeni pot, pot je tista, ki riše spomine in ki nas uči. Mene je pot naučila veliko.

Hvala PlanetuBIO, ki me zalaga s svojimi izdelki, Stefu iz Synovie, ki skrbi da ni poškodb, in Iztoku, ki mi v Apolon centru nudi odličen prostor za treninge moči.

Rezultati: http://www.autxtri.com/fileadmin/introduction/images/news/AutXtri__finisher_26.6.2016_WKZ.pdf
Slike: https://www.pictrs.com/sportfotoamt?l=en&locale=en


Starejši članek Novejši članek