Prosti radikali so, poenostavljeno, nestabilni atomi. Verjetno najbolj znan radikal, s katerim se vsi zelo poblizu srečujemo vsak dan, je atom kisika. Izpostavljeni smo mu vsakič, ko vdihnemo. Atom kisika ima v svoji sredini jedro, okoli katerega po navidezni orbiti, kot sateliti okrog Zemlje, krožijo nepredstavljivo majhni elektroni. Vsak atom, ki ima v svoji zunanji orbiti osem elektronov, je stabilen. Atom kisika jih ima le šest, zato je precej nestabilen in vedno v iskanju še dveh elektronov, ki bi ga napravila stabilnega.
Ko atom kisika pride v kontakt s kakšnim drugim atomom, mu lahko ukrade dva elektrona, kar povzroči reakcijo, v kateri se sprošča toplota. Druga možnost je, da se atom kisika preprosto poveže z drugimi atomom in si dva elektrona prijazno delita med sabo, kot se zgodi npr. v primeru vode (H2O) ali ogljikovega dioksida (CO2). V obeh možnostih stabiliziranja kisika gre za tako imenovano oksidacijo.
V našem telesu atomi kisika izmikajo po dva elektrona prebavljeni hrani, pri čemer se sprošča energija, potrebna za procese v našem organizmu. V tem procesu nastaja ogljikov dioksid (CO2), ki ga izdihujemo, a kar ostane v telesu, so molekule, ki hlepijo po elektronih – tako imenovani škodljivi prosti radikali. Ti so močno reaktivne molekule, ki lahko poškodujejo molekule beljakovin, maščob in celo DNK v naših telesih. Škodljivi so zato, ker potujejo po našem telesu v upanju, da bodo pridobili elektrone, ki jim manjkajo tako, da jih bodo ukradli našim zdravim celicam. S tem pa jih poškodujejo in običajno onemogočijo njihovo sposobnost, da se delijo kot normalne zdrave celice. Znanstveniki so si edini v ugotovitvi, da lahko škodljivi prosti radikali na ta način zgubajo kožo, poškodujejo notranje organe, poškodujejo DNK in pospešijo staranje telesa. Naravna obramba je, da naš organizem preskrbimo z zadostnimi količinami antioksidantov.
Osrednja naloga antioksidantov je, da preskrbijo proste radikale z elektroni, ki jim manjkajo. Prosti radikali se tako stabilizirajo in prenehajo s krajo in škodovanjem našim zdravim celicam. Znanstvene raziskave so pokazale, da lahko poln učinek dosežemo le z različnimi antioksidanti, zato se ne zanašajte le na en njihov vir! Ne pozabimo, da je raznolikost vir vsega življenja!
Poskušali smo torej razumeti, zakaj naše telo nujno potrebuje hrano, bogato z antioksidanti, zdaj pa se dotaknimo še raziskave, ki se nanaša na vitamine in minerale.
V neuradni raziskavi je sodelovalo pet parov dvojčkov, trajala pa je 3 tedne. Enemu od dvojčkov so petkrat na dan zagotovili porcijo svežega sadja in zelenjave, drugemu pa ob vsakem takšnem obroku še porcijo superhrane, izjemno bogate z najrazličnejšimi hranili. Čeprav so dvojčki iz druge skupine zaužili več hranilnih snovi, so po treh tednih preiskave krvi pokazale, da količina vitaminov v njihovih telesih ni višja od tiste v telesih dvojčkov iz prve skupine. Raziskovalci so zaključili, da naše telo sprejme in uporabi le toliko hranilnih snovi, kot jih porabi, ostale pa zavrže. Presežki vitaminov ali mineralov tako torej niso potrebni.
Pojavlja pa se seveda vprašanje – ali telo vedno in ves čas potrebuje enako količino določenih hranil? Logično je, da telo v času bolezni, stresa ali fizične aktivnosti potrebuje in izkoristi več hranil. Če bi torej dvojčki iz omenjene raziskave uživali superhrano v času obremenjenosti telesa, bi to gotovo absorbiralo večino hranil iz nje. Predstavljajmo si, da bi telo v določeni situaciji potrebovalo več hranil kot običajno – kaj bi se zgodilo, če jih ne bi dobilo?
Postavljanje dokončnih zaključkov na podlagi tako majhne raziskave nima smisla, a osvetljuje problem pri merjenju koristi, ki jih lahko prinaša superhrana. Konec koncev, kako bi lahko izmerili preventivno varovanje pred boleznimi in občutke ugodja, ki jih pogosto omenjajo ljudje, ki v svojo prehrano redno vključujejo superhrano?
Resnejše znanstvene raziskave so pokazale, da so koristni učinki vitaminov, mineralov in antioksidantov pogosto vidni šele čez nekaj let. Ena od večjih takšnih raziskav je bila »Nutritional Intervention Trials« iz leta 1993. V njej je 29,584 sodelujočih vsak dan v obdobju petih let zaužilo 15 mg beta-karotena, 30 mg vitamina E in 50 mg selena. Rezultati so bili sledeči: smrtnost se je znižala za 9%, od tega smrtnost zaradi raka za 13%, smrtnost zaradi rakavih obolenj na prebavilih pa za 21%. Ti rezultati se ujemajo z ostalimi raziskavami o koristnih učinkih vitaminov in mineralov.
Zavedajmo se, da se je superhrana, tako kot vse rastline, razvijala milijone let in skupaj z njo smo se razvijali tudi ljudje. Med nami se je vzpostavil odnos sinergije, zato ima vsaka rastlina, ki je bogata s hranili, prav gotovo dober razlog za to.
Smiselno je podvomiti v vsako raziskavo, ki domneva, da naravna organska hrana za nas ni nič boljša od pesticidov in farmacevtskih sintetiziranih zdravil, ko pa zdrava pamet in intuicija govorita drugače!
Kot pri vseh stvareh v življenju je tudi tu izkustvo pomembnejše od teorije. Poskusite vključiti supehrano v vašo vsakodnevno prehrano in se sami prepričajte o njeni (ne)koristnosti!
Prevod po »How antioxidants minimise the effects of harmful free radicals«
