Ime Chlorella je skovano iz grške besede chloros (zeleno) in latinske končnice ella (majhno). Poimenovanje lepo opiše enocelično zeleno algo, ki od vseh alg vsebuje največ klorofila in je zaradi svoje hranljivosti priljubljen prehranski dodatek.
Prve oblike klorele so se razvile že pred več kot 2,5 milijardama let, ko so skupaj z drugimi predhodnicami zelenih rastlin pomembno prispevale k razvoju Zemljine atmosfere, kot jo poznamo danes. Kljub njeni dolgi razvojni zgodovini je klorela človeško pozornost pritegnila šele po drugi svetovni vojni, ko so številni raziskovalci v njej videli rešitev za lakoto, ki bi sledila skokoviti rasti človeške populacije. Klorela je namreč hranilno izjemno bogata in na enoto površine ponuja več beljakovin kot katerakoli druga rastlina, hkrati pa je njeno gojenje nezahtevno. Pričakovanja in načrti so bili veliki, med drugim so nameravali klorelo v prahu dodajati celo ostalim živilskim izdelkom, ki bi jim s tem povišali vsebnost vitaminov in mineralov, a je navdušenje sčasoma potihnilo.
Iz tistih časov je kljub temu ostalo ogromno raziskav, ki klorelo prepoznavajo kot izjemno hranilno živilo, polno klorofila, vitaminov, mineralov, vlaknin in beljakovin. Vsebuje beta karotene, ki se v telesu pretvarjajo v vitamin A, vitamine B skupine in vitamin C, od mineralov pa prevladujejo fosfor, magnezij, kalcij in železo. Posušena klorela v prahu vsebuje do 55 % beljakovin, v katerih se skriva vseh devet esencialnih aminokislin, ki jih naše telo ne more sintetizirati samo in jih moramo v telo vnesti s hrano. Zaradi popolne beljakovinske sestave je odličen dodatek v prehrani vsakega športnika, še posebej pa tistih, ki ne uživajo živil živalskega izvora.
Pomembna sestavina klorele je klorofil, zeleno rastlinsko barvilo, ki algam in višjim rastlinam omogoča fotosintezo, njegova molekula pa se od molekule hemoglobina v naši krvi razlikuje le po enem, centralnem atomu. Angleška raziskava iz leta 1936 je pokazala, da ima telo morda sposobnost pretvarjanja klorofila v hemoglobin: skupine poskusnih živali so hranili z različnimi oblikami klorofila in ugotovili, da se je hitrost regeneracije hemoglobina povečala za več kot 50 % pri tistih, ki so prejemale klorofil iz svežih virov, ne pa tudi pri tistih, ki so prejemale sintetično obliko klorofila. Istega leta je bila podobna raziskava izvedena pri človeških pacientih z anemijo. Slabokrvnost so takrat že zdravili z dodajanjem železa, ko pa so mineralu dodali še klorofil, se je nivo hemoglobina povišal hitreje kot sicer. Novejše raziskave kažejo, da prisotnost porfirinskih obročev, ki gradijo osnovo klorofila in hemoglobina, spodbuja tvorbo globinov, kamor spada tudi hemoglobin, s čimer je vsaj delno pojasnjen blagodejni vpliv klorele na slabokrvnost.
Prav tako je bila z raziskavami dokazana klorelina sposobnost, da v svojo celično steno veže težke kovine, kot so kadmij, merkurij in svinec, ki se na ta način izločijo iz telesa. Ker veže nase tudi odpadne produkte presnove, v prebavilih ustvarja ugodne pogoje za zdravo črevesno floro.
V naravi klorelo najdemo v stoječih, z organskimi snovmi bogatih vodah in vlažnih tleh, v prehranski industriji pa jo gojijo v velikih sladkovodnih bazenih. Pomembno je, da se gojitveni bazeni nahajajo na prostem, kjer alge zaradi obilnih količin sončne svetlobe razvijejo več klorofila in ostalih koristnih hranil. Prav zaradi sposobnosti klorele, da nase iz okolja veže potencialno škodljive snovi, je še posebej pomembno, kje in kako je gojena. Pri raziskavi sedemnajstih različnih vzorcih klorele so ugotovili, da so nekatere kontaminirane s težkimi kovinami, ki so jih nase privzele iz ozračja, padavin in oporečne vode, v kateri so bile gojene. Nezaželjene snovi so se, čeprav v sledovih, pojavile celo v nekaterih vzorcih ekološko gojene klorele in dejstvo je, da lahko te kljub upoštevanju ekoloških gojitvenih standardov v končni izdelek zaidejo iz zunanjih virov, na primer z bližnjih konvencionalnih polj, onesnažene deževnice in letalskih izpustov. Pri testiranju so v omenjeni raziskavi ugotovili, da daleč najbolj neoporečna klorela prihaja iz Tajvana, a je ta zaradi višje cene v Ameriki in Evropi tudi najredkeje prodajana. V primeru klorele zato običajno velja, da višja cena pomeni tudi višjo kakovost.
Klorelo iz sladkovodnih bazenov na hitro posušijo s posebno sušilno tehniko, pri kateri je visokim temperaturam izpostavljena le nekaj sekund, da ohrani svežino in večino hranil. Izbiramo lahko med klorelo v prahu ali tabletah, pri tem pa bodimo pozorni na to, da ji niso bili dodani konzervansi, snovi proti sprijemanju ali druge sintetične sestavine.
Klorela ima za mnoge ljudi rahlo nenavaden ali celo neprijeten okus, zato je ključno, da ga znamo zakriti z drugimi živili. Klorela v prahu gre najlažje po grlu v obliki smutija – sladkemu sadju, zelenju in tekočini v blenderju dodamo zvrhano žlico zelenega prahu ali pa ga zamešamo v sveže stisnjen pomarančni sok. Klorelo v prahu lahko dodamo tudi presnim kroglicam iz suhega sadja, nekateri pa jo po koncu kuhanja primešajo juham ali jo potresejo po solati.
Rešitev za tiste, ki se na okus klorele nikakor ne morejo navaditi, je klorela v tabletah. Priporočeno število tablet zaužijemo skupaj s kozarcem vode, svežega soka ali smutija.
Če nanju gledamo z botaničnega vidika, je razlika ogromna. Medtem ko je klorela zelena alga, spada spirulina med modrozelene bakterije, to pa sta dve popolnoma različni kraljestvi, ki se razlikujeta približno tako, kot se ljudje razlikujemo od rastlin. Kljub temu si delita številne podobnosti, npr. vsebnost zelenega barvila klorofila, visoko vsebnost beljakovin in številne vitamine ter minerale. Klorela vsebuje več klorofila kot spirulina, spirulina pa vsebuje več beljakovin kot klorela. Hkrati je za spirulino edinstvena prisotnost pigmenta in antioksidanta cianina. Obe imata sposobnost vezave toksinov in težkih kovin, le da gre pri tem za drugačne mehanizme delovanja, saj jih klorela veže v svojo celično steno, medtem ko spirulina te sploh nima. Obe sta bogati z različnimi vitamini in minerali, med katerimi so mnogi antioksidanti. Običajno se spirulina in klorela uživata hkrati, saj se izvrstno dopolnjujeta tako po hranilni vrednosti kot tudi po učinkih. Lahko pa jih uživamo izmenično: obdobja uživanja ene izmenjujemo z obdobji uživanja druge.
Eva Žontar,
PlanetBIO