Ste se že kdaj vprašali, zakaj mačke in psi žvečijo travo? Natančnega odgovora pravzaprav ne poznamo, a gotovo je, da jim poleg olajšanja prebave zeleni listi nudijo tudi nekaj ključnih hranil. Trave se namreč domači ljubljenci lotijo še posebej takrat, ko niso najbolj zdravi. Tako kot njihovo, ima tudi naše telo sposobnost, da se ob primernih pogojih (naravna hrana, gibanje, dovolj spanja, sonce, čist zrak, ljubezen in še kaj) ohranja zdravo oziroma pozdravi samo. Pri tem mu lahko pomagamo le sami, za majhen del pa lahko poskrbi tudi pšenična trava. Pšenična trava so mlade bilke, ki so vzkalile in zrasle iz pšeničnih zrn. Med kaljenjem se je škrob v zrnih začel spreminjati v enostavne sladkorje, porabile so se maščobe in gluten, tvorile pa so se številne aminokisline, vitamini in minerali. Pšenična trava je zato veliko bolj hranljiva kot pšenica v zrnju, hkrati pa je zaradi odsotnosti glutena primerna tudi za tiste, ki so nanj občutljivi (kljub temu pri resnejših intolerancah svetujemo previdnost in pozorno opazovanje ob začetku uživanja pšenične trave).
Z zdravilnimi učinki pšenične trave se je veliko ukvarjala Ann Wigmore, ena vodilnih osebnosti v svetu zdravega življenskega sloga in presne prehrane. Več kot 30 let nazaj je pri zdravljenju rakavih bolnikov uspešno uvedla redno pitje soka pšenične trave in dokazala njegove izjemne sposobnosti na področju premagovanja bolezni. Raziskave njenega inštituta so pokazale, da približno 70 gramov pšenične trave po svoji hranilni vrednosti ustreza 160 gramom drugih vrst zelenjave. To seveda ne pomeni, da je uživanje ostale zelenjave odveč, je le zanimiv podatek, ki dokazuje izjemno hranljivost pšenične trave.
Mlade bilke pšenice so bogate s klorofilom, ki jim daje zeleno barvo in je znan po svojih pozitivnih učinkih na slabokrvnost, utrujenost in zasičenost telesa s toksini. Vsebujejo tudi vitamin E in vitamin C, ki sta pomembna antioksidanta, vitamin K, ki je pomemben za strjevanje krvi ob zunanjih ali notranjih poškodbah, beta karoten, ki je prekurzor vitamina A in vitamine B skupine, ki igrajo pomembne vloge v celičnem metabolizmu. Izjema iz zadnje skupine je le vitamin B12, ki so ga sposobne tvoriti le bakterije in ga zato v rastlinah ne najdemo. Vitamin B12, ki so ga zaznali testi pšenične trave, naj bi bil v njej prisoten zaradi kontaminacije z zemljo in bakterijami v zemlji, njegova absorbcija in uporabnost za človeško telo pa sta vprašljivi, zato pšenična trava velja za nezanesljiv vir tega vitamina.
Z rednim uživanjem pšenične trave poskrbimo tudi za dovoljšen vnos različnih mineralov, še posebej če so rastline rasle v mineralno bogati prsti. Takšna pšenična trava vsebuje velike količine magnezija, kalija in kalcija, pa tudi železo, natrij, cink, selenij in mnoge druge minerale v sledovih. Minerali so za nas pomembni, ker sodelujejo v različnih metabolnih procesih pridobivanja energije in sinteze novih molekul, ključni pa so tudi za zdrave kosti in zobe, ohranjanje homeostaze, za močne lase in za čisto kožo.
Pšenično travo lahko, enako kot ječmenovo travo, gojimo sami. Pšenična zrna namočimo v vodi za nekaj ur, nato pa jih potresemo po zemlji in prekrijemo s tanko plastjo prsti. To lahko naredimo na prostem ali v posodi, pomembno pa je, da zrna po tem, ko so vzkalila, prestavimo na svetlo in toplo mesto. Na naravni sončni svetlobi namreč pšenična trava v sebi razvije največ klorofila in hranil. Čeprav je domače gojenje pravzaprav zelo preprosto, pa kljub temu vzame kar nekaj časa in prostora. Za redno sočenje relativno majhnih količin soka bi namreč potrebovali ogromne količine travnih bilk. Za večino je zato bolj preprosto, da izberejo pšenično travo v prahu. Ta sicer ni tako sveža kot tista, ki bi jo pridelali doma, a še vedno vsebuje večji del zdravju koristnih hranil in encimov.
Pšenična trava v prahu ima dokaj nevtralen, blag okus. Z uživanjem je najbolje začeti postopoma in v manjših količinah, še posebej, če sumimo, da je naše telo obremenjeno s toksini, ki bi se jih rado znebilo. Začnemo z eno žličko na dan in odmerek povečujemo glede na lastna občutja in potrebe.
Prah pšenične trave lahko vmešamo v sadne in zelenjavne sokove, v smutije, hladne juhe ali ga enostavno zaužijemo z vodo. Nikoli ga ne izpostavljajmo visokim temperaturam, saj bo njegova hranilna vrednost v tem primeru okrnjena. Najbolje je pšenično travo zaužiti na prazen želodec, saj tako kar najbolje izkoristimo njene pozitivne učinke.
Obe travi vsebujeta približno enake količine beljakovin (okrog 20 % suhe teže) in vse esencialne aminokisline. Približno dvakrat več vlaknin kot ječmenova vsebuje pšenična trava, ki je bolj bogata tudi z vitamini B skupine, po drugi strani pa vsebuje ječmenova trava več mineralov. Obe sta bogati s klorofilom, beta karotenom, vitaminom C in vitaminom K. Tudi njuni učinki na zdravje so podobni, zato je katerokoli od njiju nemogoče izpostaviti kot »boljšo«. Raznolikost je pomemben vidik vsakega načina prehranjevanja, zato je tudi pri uživanju zelenja in zelenih superživil priporočeno uživanje različnih vrst, v tem primeru ječmenove in pšenične trave hkrati. Lahko ju hkrati zamešamo v isti napitek, zaužijemo vsak dan drugo ali pa en mesec uporabljamo pšenično, drug mesec pa ječmenovo travo.
Eva Žontar,
PlanetBIO