Spirulina spada med modrozelene cepljivke (Cyanobacteria) in je ena najstarejših oblik življenja, ki so pred več milijardami let spremenile sestavo takratnega ozračja in ga naredile primernega za razvoj življenja, kot ga poznamo danes.Čeprav govorimo o spirulini kot o algi, gre v resnici za bakterije, ki so zaradi vsebnosti klorofila sposobne fotosinteze in pretvorbe sončne energije v organske snovi. Pod mikroskopom jih prepoznamo po njihovi značilni spiralasti obliki, v naravi pa jih najdemo v sladkovodnih jezerih tropskih in subtropskih območjih.
Pisni viri spirulino kot vir hrane prvič omenjajo že v času Aztekov, ki so jo imenovali »techuitlatl«, izločki skal. Do prihoda Evropejcev so jih uživali tudi ostali prebivalci Srednje Amerike, o čemer so pisali Cortezovi vojaki. Tradicionalno se spirulina še danes pobira in uživa v afriškem Čadu, kjer jo posušijo na kamnih, da dobijo nekakšne kolače zelene barve, imenovane dihé.
Prva spirulina v obliki prehranskega dodatka je na trg prišla v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so se njene bogate hranilne vrednosti zavedeli tudi v zahodnem svetu. Cenjena je zaradi svoje visoke vsebnosti beljakovin, ki vsebujejo vse esencialne aminokisline. Preračunano na odstotke energetske vrednosti vsebuje spirulina v prahu več kot 75 % beljakovin, medtem ko jih mleto meso vsebuje okrog 30 %. Bogata je tudi z železom, ki je pomemben za zdravo kri, kalcijem, vitamini B skupine, vitaminom K ter beta karotenom, ki se v telesu pretvarja v vitamin A. Pomemben je za zdrav vid, učinkovit imunski sistem in normalen razvoj otroškega telesa, medtem ko igrajo vitamini B skupine pomembne vloge v različnih procesih celičnega metabolizma. Čeprav zaznajo laboratorijski testi spiruline tudi vitamin B12, ki ga običajno ne najdemo v rastlinskih virih, naj bi šlo za njegov analog, ki je v človeškem telesu neuporaben. Spirulina iz tega razloga ne velja za zanesljiv veganski vir vitamina B12. Drugače je z vitaminom K, saj žlica spiruline v prahu pokrije kar celotno dnevno potrebo po njem. Pomemben je za normalno strjevanje krvi in zdrave kosti, njegovo pomanjkanje pa se odraža tudi v dolgih in bolečih menstruacijah.
Živahno zeleno-modro barvo daje spirulini bogata mešanica različnih naravnih barvil. Največ je fikocianina, modrega pigmenta, ki ga ne najdemo v nobeni drugi bakteriji, algi ali rastlini. Fikocianin deluje kot antioksidant, kar pomeni, da nevtralizira delovanje škodljivih prostih radikalov, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, dokazani pa so mu bili tudi protivnetni učinki.
Poleg fikocianina vsebuje spirulina tudi zeleni klorofil, ki mu zaradi podobnosti s hemoglobinom pravijo tudi »zelena kri«. Nekatere raziskave potrjujejo, da se lahko klorofil v človeškem telesu pretvarja v hemoglobin in na ta način bogati kri, klorofil pa je povezan tudi z razstrupljevalnimi učinki, hitrejšim celjenjem ran, odpravljanjem neprijetnega telesnega vonja in boljšim splošnim počutjem.
Približno 7 % suhe teže spiruline zavzemajo maščobne kisline, med katerimi so tudi esencialne, torej takšne, ki jih naše telo ne more samo sintetizirati in jih moramo zaužiti s hrano. Pomembne so za tvorbo celičnih membran, normalno delovanje in razvoj živčevja, zdravo krvožilje in optimalno delovanje hormonalnega sistema. Ena od esencialnih maščobnih kislin, ki jih najdemo v spirulini, je na primer gama linolenska kislina (GLA), ki jo najdemo le še v nekaterih rastlinskih oljih in materinem mleku.
Spirulino gojijo v velikih sladkovodnih bazenih, največ hranil pa vsebujejo tiste, ki so rasle na naravni sončni svetlobi. Največ spiruline danes proizvedejo na Kitajskem, Tajvanu, Tajskem in v Indiji, kjer ji ustrezata podnebje in veliko sonca. Pomembno je, da se pri gojenju ne uporabljajo različna gnojila, ki bi v spirulini povečala vsebnost nitratov in drugih nezaželjenih snovi, hkrati pa morajo laboratorijski testi potrditi, da končni izdelek ustreza strogim standardom o prisotnosti težkih kovin.
Spirulina se po obiranju iz bazenov nekaj sekund suši na visokih temperaturah, izkazalo se je namreč, da takšen postopek sušenja v njej ohrani kar največ svežine in hkrati v veliki meri prepreči izgubo hranil. Končni izdelek se lahko nahaja v dveh oblikah: v prahu ali v obliki tablet.
Spirulino v prahu zamešamo v vodo, sveže stisnjene sokove ali pa jo dodamo smutijem. Bolj pogumni jo lahko dodajo tudi doma pripravljeni čokoladi ali energijski ploščici, če se odločimo za tisto v obliki tablet, pa tablete zaužijemo skupaj s kozarcem tekočine.
Če nanju gledamo z botaničnega vidika, je razlika ogromna. Medtem ko je klorela zelena alga, spada spirulina med modrozelene bakterije, to pa sta dve popolnoma različni kraljestvi, ki se razlikujeta približno tako kot se ljudje razlikujemo od rastlin. Kljub temu si delita številne podobnosti, npr. vsebnost zelenega barvila klorofila, visoko vsebnost beljakovin in številne vitamine ter minerale. Klorela vsebuje več klorofila kot spirulina, spirulina pa vsebuje več beljakovin kot klorela. Hkrati je za spirulino edinstvena prisotnost pigmenta in antioksidanta cianina. Obe imata sposobnost vezave toksinov in težkih kovin, le da gre pri tem za drugačne mehanizme delovanja, saj jih klorela veže v svojo celično steno, medtem ko spirulina te sploh nima. Obe sta bogati z različnimi vitamini in minerali, med katerimi so mnogi antioksidanti. Običajno se spirulina in klorela uživata hkrati, saj se izvrstno dopolnjujeta tako po hranilni vrednosti kot tudi po učinkih. Zaužijemo ju lahko hkrati ali pa obdobja uživanja ene izmenjujemo z obdobji uživanja druge.
Eva Žontar,
PlanetBIO